Berete članek gostujočega peresa Dejana Pušenjaka, ki je spremljal Goran Krmac kvartet pri gostovanju na Nizozemskem.

 

Prolog

Maribor, sreda, 23. avgusta, zvečer. »Ob pet petnajst sem pri tebi,« reče Nino po telefonu.

»U, tako zgodaj?«

»Ja. Ob sedmih je zbor v Sneberjah, naložimo kombi, ob osmih je odhod. Dobro bi bilo, če bi bili v Groningenu do polnoči. Do tja je približno petnajst ur vožnje.«

Zmenjeno. Goran Krmac kvartet ima par koncertov na dvodnevnem džez festivalu na Nizozemskem. Prvi njihov koncert je otvoritveni koncert festivala, v petek zvečer, popoldan pred tem je tonska vaja. Za tem, v soboto popoldan, igrajo še dvakrat.

Festival se imenuje ZomerJazzFietsTour (www.zjft.nl). Tokratni je enaitrideseti po vrsti. Nastopilo bo 29 bendov. Vsi glasbeniki so nekako povezani z Groningenom. Nekateri so tu študirali. Festival se bo sicer začel v petek zvečer v koncertni dvorani v Groningenu, ampak tisto najbolj odbito pri tem festivalu se bo dogajalo naslednji dan, v soboto.

Ta dan bodo koncerti ves dan, od dvanajstih do polnoči, na raznih lokacijah v bližini Groningena, natančneje na njegovem podeželju.

Več kot trideset prizorišč okoli Groningena je povezanih s kolesarskimi potmi. Celotna »trasa« pa je razdeljena na pet odsekov, delov, poti, »routes« za publiko na kolesih. Vsaka ruta ima svojo barvo (rdeča, vijolična, turkizna, modra, zelena), vsaka ruta je dolga približno deset ali nekaj več kilometrov in vsaka ima praviloma sedem različnih prizorišč, po par kilometrov oddaljenih eden od drugega. Na vsaki taki ruti bo nastopilo po sedem bendov, vsak na svojem prizorišču, vsak koncert bo trajal približno uro in pol (z odmorom).

Vsaka taka ruta je čisti užitek za kolesarje. Na vsaki strani avtomobilske ceste je namreč še nekoliko ožja, asfaltirana dvopasovnica za kolesarje (vmes pa je zeleni pas). Dva pasova za kolesarje v eno smer in na drugi strani avtomobilske ceste dva pasova za v drugo smer, prečudovito!

Tako se bodo ljudje vozili s kolesi po določeni ruti od enega prizorišča do drugega, od enega koncerta na drugega, na vsakem prizorišču pa jih bodo poleg koncerta pričakale pravkar pripravljene domače lokalne specialitete, slane in sladke pite in pogače, juha pistou, sendviči z doma spečenim kruhom, ponekod še vegetarijanske in ostale jedi z žara. Na vsak koncert se bo pripeljalo kakih dvesto, tristo kolesarjev, in se po koncertu peljalo naprej. Vremenska napoved ne kaže dežja. Parkirišča za kolesa so seveda urejena. Avtomobilov praktično ni, razen tistih, ki so pripeljali opremo in bend ali tistih s snemalnim studiom. In z vstopnico je vsak dobil tudi številko mobilnega telefona serviserja, ki je neprestano krožil po rutah. Daleč največ njegovih posredovanj so zahtevale zračnice.

 

 

Kasneje nam bo Marcel Roelofs, programski oziroma glasbeni direktor festivala, razlagal, kako je to zgledalo pred tridesetimi leti, ko še ni bilo mobilnih telefonov niti interneta, ne elektronske pošte in tudi bančnih kartic ne, ko se je vse, kot se reče, delalo peš. Marcel se je v malem avtu s pisarno na zadnjih sedežih neprestano vozil od prizorišča do prizorišča ter lovil glasbenike za podpisovanje pogodb, izplačevanje honorarjev, koordinacijo nastopov plus vse ostalo. V obup so ga dodatno spravljali kmetje, ki so nepredvidljivo gnali krave in ovce iz pašnikov preko ceste ravno tedaj, ko se mu je najbolj mudilo. Potem so to uredili tako, da so iz prizorišča, ki ga je Marcel pravkar zapustil, telefonsko sporočali prošnje na kmetije ob njegovi poti do naslednjega prizorišča, če lahko počakajo z živino, dokler Marcel ne prispe do naslednje postaje in bo tisti del ceste spet na razpolago.

Nekaj temeljnega pa se ni spremenilo v času do zdaj. Že tedaj je serviser na kolesu krožil po rutah in že tedaj je imel največ dela z zračnicami.

Ampak prizorišča! Neopisljivo čudo. To so cerkve, skednji, šotori, tovarniške hale, dvorišča velikih kmetij, mlini … Tu se dogajajo koncerti, med njimi pa kroži številna publika na kolesih. Nisem videl veliko džezovskih festival. Ampak dal bi roko v ogenj, da česa podobnega ne moreš videti nikjer drugje.

To je za zdaj najboljše od 21. stoletja, kar bomo videli, vključno z vsemi futurističnimi vizijami v kakršnih koli filmih in stripih.

Ampak zdaj tega še ne poznamo natančno. Zdaj se tja šele odpravljamo.

Za zdaj vemo samo to: da v nedeljo zjutraj vozimo nazaj in da so  vmes druženja in srečanja s kolegi ter dogovori z menedžerji in producenti. Slišati je enostavno pa tudi poučno in zabavno.

 

Prvi dan

Sneberje, četrtek, 24. avgusta, zgodaj zjutraj. Razširjena družina Janeza Dovča je v večjem delu že pokonci. Kava je še topla in diši. Mali David potaka male plastične bagre in pakira svoj kovček. Vsi nekam odhajajo. On gre z Ano na morje.

Iz navideznega kaosa se kmalu naredi red. Tuba, harfa, akordeon, tolkala, računalniki, efekti, kabli … so v kombiju. Prostora je še ravno za en picikel, če že gremo v raj za kolesarje in če bo še priložnost za šoping. Še zadnja cigareta pred potjo.

Le Eduardo se nekoliko čudno drži. Ima ledvični kamen in čaka na operacijo v Ljubljani. Vsake toliko kamen napade. Menda ne bo to prav zdaj? Bo? Ne bo? Bo.

Eduardo ima izkušnje s tem. Napadi ledvičnih kamnov so pri vrhu na bolečinskih lestvicah. Eduardo, bo šlo? Bbb…o nekako.

Ob osmih sedimo v kombiju. No, Eduardo kleči, obrnjen v nasprotni smeri vožnje, zgornji del telesa pa je položil na zadnji sedež. Pred nami je približno 1300 kilometrov.

Goran vozi prvi. Tokrat je prvič vodja potovanja. To vsekakor ima določeno težo in prinaša obilo časti in spoštovanja, a zahteva tudi veliko odgovornosti, če bi slučajno šlo kaj narobe. Zdaj seveda še ne vemo, kaj bi to lahko bilo in ali sploh bo. Kaj pa bi lahko šlo narobe? Vozimo počasi, brisalci delajo, nihče ni pozabil osebne in vse je v najlepšem redu. Rahlo sumimo le Eduardov kamen, a se potolažimo, da bomo že znali narediti plan b, če bo treba. Ker imamo vodjo, se vsem ostalim lahko fučka. Lahko si privoščimo največji luksuz tega časa: prostost duha in svobodo misli. A najprej so na vrsti novice.

Kateri kriptovaluti kaže najbolje ta hip? Še nedolgo tega je pica v Ljubljani stala enajst tisoč bitcoinov. Zdaj je en bitcoin štiri tisoč evrov. Ima bitcoin podobo? Ali je kot oni bog, ki raste samo do tedaj, dokler ljudje verjamejo vanj. Neke podobnosti nedvomno so. Tudi z bitcoinom so eni že mastno zaslužili. Tisti, ki so zdaj prvi.

Počasi bo človek vse svoje prenesel v digitalno obliko. Človek si ustvarja še ene možgane, reče Janez.

Ampak o nekaterih rečeh se bodo še težje odločali kot ljudje. Denimo, ali je boljši navadni ali montessorijev vrtec? Če bi računalnik na digitalni način doživel, kako se človeku trga srce, ko mora zjutraj predati – kako ustrezna beseda – otroka v kateri koli vrtec, bi gotovo eksplodiral v trenutku. Štirje tipi potem glasujemo o vrtcih. Izenačeno, dva dva. Eden je izločen, ker je osebno vpleten. Napeto bo, kot kaže, do konca. Telefoni pojejo. Ob 10:30 je triletni David vpisan v montessori.

Na meji med Avstrijo in Nemčijo v EU brez meja so kontrole in kolone. Goran je pravkar naredil 30 let staro fotografijo. Z enim klikom še spremeni barve v čb in že je vse isto. Čas je izginil. Kot da smo že v digitalu, kjer je vse hkrati in zmeraj.

Nekatere naše, take brezčasne in za svet koristne predloge in zamisli bi bilo treba zapisati, meni Nino. Denimo. Da bi mafijce javno namakali v Ljubljanici kot nekoč peke. Če bi Pahor dal to v predsedniški mandat, bi zmagal v prvem krogu.

To tako ali tako bo.

Zato pa napnimo sile, da Roza pride najmanj v soočenja.

Denimo. Podpovprečen sendvič je mogoče bistveno izboljšati z malo čipsa, ki pa ga moraš obvezno dati v sendvič, ne velja jesti zraven.

Ampak – ali je v zadnjem času kdo poskusil pisati s svinčnikom na papir v kombiju, medtem ko ta vozi po avtocesti?

Ruka tako, da Eduardo samo odpre usta in spusti zvok, že cesta s tresljaji da ritem, a-aha-a-aha-a-aha,tri, štiri taka usta in že je melodija, nekakšen šamanski blues, ooo-om-om-om-om-ooo-om-om-om-om-ooo-om-om …

 

 

Normalno, na potovanju z glasbeniki se vselej vse vrti okoli glasbe. Na tabli nad cesto piše Köln 218. Nenadoma nekdo ugotovi, da je zunaj avtoceste skoraj tako lepo zrihtano kot pri nas. Dj v avtu je Janez. Kaj pa bo šef Celinke, ki dela impozantno zbirko slovenske izvirne glasbe, vrtel sredi Nemčije, če ne slovenskih komadov? Dobro, začne z Johnnyjem Cashem in sestrami iz Amerike, ki znajo tudi jodlati, potem pa takoj zimzelen, za klobuk, punt naj reši nas tlačanskih muk, in v plusminus sedemdeseta z Benčem in njegovo priljubljeno, Sonjo Gabršček, Iščemo očka. Sledi nekoliko starejša Berta Ambrož Brez besed in Ti si rekla sonce, ko se je Ivo Mojzer brez težav še lahko fotografiral za naslovnico s cigareto v roki. Cinca Marinca, Ježek, pa kot bi govoril danes: z dinarjem se ni za igrat, to je nevaren špas, men se zdi da bolš bi ble frnikule za nas … 25 let gospodarskega razvoja. Potem Rafko Irgolič jaha spet v Kolorado, Marjana Deržaj – Zvezde padajo v noč, Gremo na pot, gremo na pot, gremo na pot, Danes tukaj, jutri tam, igra se igra – malo znana skupina Go, potem nekaj iz sveta, Bowie – There’s a starman waiting in the sky, Shuggie Otis, Lalo Schifrin, Kadhja Bonet, in spet nazaj, Glej čudo – Horizont z Vladom Kreslinom iz sredine sedemdesetih, Majda Sepe, slovenska popevka l. 71, Lonec brez medu je kot viski brez ledu, besedilo Gregor Strniša, Bil je tako prikupno zmeden, Irena Kohont, avtor komada Tomaž Domicelj. Ko računalnik sporoča še 1 % preostane pa še Goodbye my friend it’s hard to die when all the birds are singing in the sky.

Ko računalnik crkne, je že Groningen. Ura je ena zjutraj. Mesto je polno in živo. Še kratek obhod in drink pred spanjem z Marcelom. »Tako, festival se lahko začne,« reče Marcel. »Kje pa je Eduardo?«

»Počiva v hotelski sobi,« odgovori nekdo.

 

(se nadaljuje)

Če vam je všeč ta zapis, ga delite:
Share on FacebookShare on Google+Share on LinkedInPin on PinterestTweet about this on TwitterShare on Reddit